Veliko ljudi danes živi v občutku, da morajo ves čas nekaj dohajati. Družba pogosto poveličuje hitenje, polne urnike in nenehno produktivnost, zato ni čudno, da se počasi začnemo počutiti krive že ob sami misli na počitek. Ko nekoga vprašamo, kako je, pogosto odgovori: »Dobro sem, super«. V sebi pa čuti izčrpanost in pritisk, da mora zdržati še malo. Sčasoma tak tempo postane nekaj običajnega. Navadimo se na utrujenost, na stalno dosegljivost in na občutek, da si moramo mir prislužiti. Težava pa je, da obveznosti nikoli zares ne zmanjka. Vedno se pojavi še ena naloga, še eno sporočilo, še ena stvar, ki “mora biti urejena”. 

V ozadju pogosto deluje tih notranji glas, ki ustvarja pritisk, da moramo biti ves čas učinkoviti in zanesljivi. Trudimo se držati vse pod nadzorom, ob tem pa počasi izgubljamo stik sami s sabo. Namesto vprašanja »Kako se počutim?« si pogosteje zastavljamo vprašanje »Kaj še moram narediti?«. Tako lahko človek neopazno začne svojo vrednost meriti skozi storilnost. Počitek postane občutek krivde, utrujenost nekaj, kar skrivamo, vsakdan pa seznam obveznosti brez pravega prostora za oddih. Življenje je samo delo oziroma predvsem obveznosti in vsega tistega, kar moram narediti. Kaj pa ravnotežje? Ga ni. Ravnotežje se v resnici začne vračati šele takrat, ko si dovolimo slišati v sebi glas, ki ne govori samo, kaj moram, ampak daje tudi dovoljenje, da nam ni treba ves čas delovati na maksimumu.  

Red in organizacija nam pogosto pomagata ustvariti občutek varnosti, nadzora in stabilnosti. Rutina lahko zmanjša stres, olajša vsakodnevne obveznosti in pomaga, da smo bolj učinkoviti. Težava pa nastane takrat, ko red ni več podpora, ampak postane pritisk, ki ga moramo ves čas vzdrževati. Sicer smo tesnobni, nemirni, občutimo krivdo in strah, da zgubljamo nadzor. Nekateri ljudje se tako ujamejo v potrebo po popolni organizaciji, da si skoraj ne dovolijo več spontanosti, počitka ali trenutkov brez načrta. Vsaka sprememba urnika jih vrže iz ravnotežja, prosti čas pa hitro postane samo še prostor za nove obveznosti. Namesto občutka miru se pojavita utrujenost in napetost ter občutek, da nikoli ni dovolj narejenega. 

Pomembno je razumeti, da namen reda ni popoln nadzor nad življenjem. Red bi moral služiti nam, ne pa, da življenje začnemo prilagajati službenem sistemu in sicer pričakovanjem našega življenja, ki se odvija zunaj službe. Red in nadzor nas lahko pripeljeta do tega, da na eni točki svojega življenja pozabimo uživati v preprostih trenutkih in živeti življenje. Pravo ravnotežje torej ni v popolnosti, ampak v tem, da znamo poleg odgovornosti pustiti prostor tudi za mir, spontanost in počitek. Prepustiti nadzor oziroma kontrolo je zmožnost oseb, ki v resnici cenijo svoje življenje in si ga dovolijo živeti. In tukaj se ravnovesje šele pričenja. Z dovoljenjem, da ni vse red, disciplina, dosežki in dokazovanja. A kako se tega lotiti, se sprašujejo mnogi, saj je težko stopiti iz cone udobja, pa čeprav ima to udobje tudi svojo ceno. 

1. Če vas urnik izčrpava, ne vztrajajte pri njem. Ko ste stalno utrujeni in razdražljivi, je to znak, da morate nekaj spremeniti. Začnite s spremembo tempa in vanj vnesite stvaari, ki so po vaši meri.  
2. Ne načrtujte vsake minute, raje se učite spontanosti: preveč načrtovanja pogosto poveča občutek pritiska. Nekaj praznega prostora v dnevu je zdravo, izkoristitega ga za sprostitev. 
3. Spanje naj bo prioriteta, ne nagrada. Kakovosten spanec vpliva na razpoloženje, koncentracijo in fizično zdravje. Poskusite ohraniti reden ritem spanja in skrajšati čas pred zasloni pred spanjem. 
4. Pohvalite se pogosteje in cenite svoj trud. Samokritičnost vodi do občutkov nemoči in neuspeha, kar slabi motivacijo. Pohvala motivira in polni z občutkom samozavesti.  
5. Sprejmite dovolj dobro namesto popolnega. Popolnosti ni, raje cenite svoj trud in zanos.  
6. Napake so, da lahko rastemo. Perfekcionizem povečuje notranjo napetost in občutek neuspeha, zato se napak bojimo. Napake so nujne, saj omogočajo napredek in rast.  
7. Včasih potrebujete počitek, ne še ene motivacije. Ni vsaka izguba energije vprašanje discipline. Telo potrebuje počitek. Včasih je rešitev preprost dan brez obveznosti. 
8. Dovolite si spontanost. Najlepši trenutki pogosto niso načrtovani. 
9. Naučite se reči “danes ne morem”. Ni vam treba vedno vsega narediti. Normalno je, da imate omejitve in poslušate sami sebe.  
10. Postavite si prioritete, službene in osebne. Ne more biti vse enako pomembno. Ko določite, kaj vam največ pomeni, lažje usmerjate svojo energijo in čas. Ravnotežje ni v tem, da naredite vse, ampak da ne zanemarite sebe med vsemi obveznostmi. 
11. Vzemite si čas zase brez občutka krivde vsak dan. Ni treba, da je vsak prost trenutek “koristno porabljen”. Včasih telo in misli potrebujejo samo mir, tišino ali nekaj, kar vas sprosti. Čas zase ni razvajanje, ampak del zdravega ravnotežja. 

Pomembno je razumeti, da ravnotežje ni stanje popolnosti. Ravnotežje pomeni sposobnost prilagajanja. Odgovor je torej, da smo odprti za spremembe, se zmoremo prilagajati in ne strogo držati začrtanih pravil. Nekateri dnevi bodo bolj organizirani, drugi bolj kaotični. Nekateri dnevi bodo polni energije, drugi bodo namenjeni počitku. Psihološko zdravje ni odvisno od tega, ali imamo popoln nadzor nad življenjem in ali smo odkljukali vse kljukice na našem seznamu, ampak od tega, ali znamo ostati povezani sami s seboj tudi takrat, ko stvari niso idealne. Pomembno je, da zmoremo poskrbeti zase, se umiriti, najti ravnovesje in se imeti radi, tudi ko je urnik poln obveznosti, ko stvari niso dokončane in ko smo sredi z obveznostni polnega urnika sredi tedna.  

Prav v teh trenutkih se pogosto zgodi največ notranje regeneracije. Če si ne dovolimo počitka, začnemo izgubljati stik s sabo. Posledično postanemo bolj razdražljivi in težje uravnavamo stres. 

Dodatna težava sodobnega časa je stalna primerjava z drugimi. Na spletu vidimo samo najbolj urejene trenutke drugih ljudi, redko pa njihovo utrujenost, konflikte ali stiske. Tako nastane občutek, da moramo tudi sami živeti popolno organizirano življenje. V resnici pa večina ljudi vsakodnevno lovi ravnotežje med službo, odnosi, družino, utrujenostjo in lastnimi pričakovanji. 

Veliko ljudi živi, kot da lahko neprestano delujejo brez posledic. Preskakujejo počitek, odlagajo spanec, ignorirajo utrujenost in verjamejo, da bodo imeli čas zase »kasneje«. A telo si vse zapomni. Ko človek predolgo deluje brez premora, telo začne opozarjati; najprej tiho, z manj energije, slabšo koncentracijo in razdražljivostjo, kasneje pa tudi z izgorelostjo, tesnobo ali popolno izčrpanostjo. Problem je, da smo se navadili delovati prek svojih meja. Ponosni smo, ko zmoremo vse, tudi takrat, ko nas to počasi uničuje. Pogosto počitek dojemamo kot izgubo časa, čeprav je v resnici ena najbolj osnovnih potreb človeka. Tudi najbolj zmogljiv stroj ne more delovati brez polnjenja in servisiranja. Človek pa poleg fizičnega počitka potrebuje še veliko več, recimo mir, tišino, zdrave odnose, občutek varnosti in trenutke brez pritiska. Ko si tega ne dovolimo, začnemo življenje samo še preživljati, namesto da bi ga zares živeli. 

Resnično ravnotežje ne pomeni samo reda in da zmoremo vse ter ves čas. Pomeni, da znamo pravočasno ustaviti tempo, postaviti meje in med vsemi obveznostmi ne izgubiti sebe. Kajti na koncu največ ne šteje to, koliko stvari smo opravili, ampak kako smo se ob tem počutili in koliko življenja smo si sploh dovolili zares doživeti. 

Pripravil: Drago Švajger, mag. ZDT, psihoterapevt, ustanovitelj in strokovni vodja centra za psihoterapijo, svetovanje in izobraževanje Uglašeni odnosi